Neverjetno! Božič je pred vrati. A še bolj neverjetno je to, da se je že pred koncem oktobra začelo in se iz dneva v dan stopnjevalo. Reklame, izložbe, mestne ulice … hočejo nas na vse načine prepričati, da je božič blizu. Tako povsod navzoče je to lesketanje, da se ti vsiljuje vprašanje, ali je ta naš svet resnično tako zelo usmerjen v Božje? In ko bo enkrat božič mimo, bo od vsega lesketanja ostalo bore malo. Marsikdo se bo čutil opeharjenega za nekaj tistega prvinskega, kar nosi v svojem jedru. In bo naslednje praznike začel ponovno iskati … in tvegati, češ: saj moramo vendar ostati zvesti izročilu!

Letošnji advent priprave na božič je zelo kratek, najkrajši, kar je možno. Vendar dovolj dolg, da se ob vseh prizadevanjih za vzpon pokaže tudi nevarnost, ki nas vsak hip, tudi še zadnje ure, utegne potegniti v vrtinec potrošniškega nakupovanja. Resnici na ljubo, nisem predolgo razmišljal o tem, ker je mojo pozornost pritegnil zapis, ki ga je v predbožičnem času 2011 kardinal Bergoglio, naš sedanji papež Frančišek namenil Argentincem. Obstal je ob risbi deklice, ki prijateljici razlaga, da za božič ni prosila staršev za običajna darila, ampak si je zaželela ‘božičnega vzdušja’. Ob tej želji otroka zastane dih, kakor je zastal njenim staršem. In se vprašaš, kaj je pravzaprav ‘božično vzdušje’.

Če se sprehodimo skozi zgodovino, vidimo, kako je vsak čas na svojstven način skušal izraziti božično vzdušje. Pomislimo na bogastvo, ki ga predstavljajo premnoge upodobitve, ali čisto preproste jaslice, ki od svetega Frančiška sem polepšajo naše domove in bogatijo svet; in prelepe zgodbe, ki so jih zapisali Andersen in Dickens in Gorki, Hesse in Mann vse do verza, pravzaprav samo besedice našega Kosovela, ko zasluti, da ‘prihaja’. Kot bi nam z bogastvom svojih zgodb ali verzov skušali postopoma odstirati obzorja in nam pomagati še za korak naprej v razumevanje skrivnosti.

A pred njo obstanejo, kot bi jih zmanjkalo. V božični noči pa bo znova nevsiljivo prodiralo v noč, ogrevalo srca in ustvarjalo ‘božično vzdušje’ tisto preprosto zgodovinsko poročilo, ki se začenja z »ukazom cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet« in pride do trenutka, ko je »rodila sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora«. (Lk 2,1-7)

… celoten zapis si lahko preberete na spletni strani Radia Ognjišče (povezava)