Čeprav se na prvi pogled zdi kulturni marksizem kot zarota novodobnih desničarjev proti novodobnim levičarjem, pa vrsta dejstev kaže, da temu ni tako, da se poglavitne značilnosti kulturnega marksizma povsem ujemajo s tem, kar se dejansko in pred našimi očmi dogaja širom po svetu. Kot so denimo dogmatizem, panteizem ali pa kozmopolitizem filozofske smeri, ki imajo svoj izvor, je tudi kulturni marksizem stvarnost, ki izhaja iz določene filozofske misli. O kulturnem marksizmu govore številne knjige, a ena zanimivejših je nedvomno knjiga Alejandra Peña Escluse z naslovom Forum Sao Paulo in kulturna vojna: V njej omenjeni avtor poljudno in natančno opisuje delovanje kulturnega marksizma v Latinski Ameriki (v nadaljevanju: Južna Amerika) oziroma njegove prevratniške metode za doseganje ciljev na globalni ali svetovni ravni.

Začetki kulturnega marksizma

Začetki kulturnega marksizma segajo v drugo polovico 20. stoletja, ko je z vzponom levičarskih ideologij v Evropi prišlo do kulturnega boja proti kapitalizmu in vrednotam zahodne civilizacije. Kulturni boj ali kulturni marksizem (v nadaljevanju: kulturni marksizem) se je po propadu komunizma začel najprej širiti na evropski celini, nato pa se je razširil tudi v Južno Ameriko – tam je znan in deluje pod okriljem Foruma Sao Paulo (skrajšano SPF) –, Severno Ameriko in na druge celine. Zaradi značilnosti in ciljev, ki jih ima, je kulturni marksizem možno enačiti z woke ali prebujensko ideologijo. V ZDA denimo, kjer je vsakršno omenjanje marksizma nezaželeno, kulturni marksizem imenujejo “wokizem”. Da gre za isto ideologijo z dvema različnima imenoma dokazuje tudi in nenazadnje to, da tako prebujenska ideologija kot kulturni marksizem želita uničiti temelje zahodne civilizacije oziroma spremeniti mišljenje ter navade ljudi z manipulacijo in načrtno indoktrinacijo, ne da bi se ti tega zavedali.

Temelji kulturnega marksizma

Za lažje razumevanje bistva kulturnega marksizma se je treba vrniti na začetek oziroma v čas prvotnega ali klasičnega marksizma. Slednji je temeljil na postulatih, ki so zapisani v Komunističnem manifestu. Med drugim je v njem zapisano, da je za vzpostavitev brezrazredne komunistične družbe treba najprej razgraditi stebre družbe, ki so zasebna lastnina, družina, narod, vera in šolstvo. Da se vse to izvede, je potrebna socialistična revolucija oziroma nasilni prevrat: Kot vemo, se je ta marsikje po svetu tudi zgodil in je trajal, dokler ni zmanjkalo denarja in materialnih dobrin oziroma dokler se ni komunistična ideja izrodila ter propadla. Po propadu komunistične ideje so njeni pripadniki v Evropi, predvsem pa v Južni Ameriki uporabili smernice italijanskega marksističnega ideologa in idejnega očeta kulturnega marksizma Antonija Gramscija. Med potovanjem po Sovjetski je Gramsci namreč ugotovil, da koncept vzdrževanja komunističnega režima z enormno represijo nad prebivalstvom ni primeren koncept in je zato sestavil koncept, v katerem je stvari nekoliko obrnil: Postavil je tezo, da socializem, ki temelji na razrednem boju in prepovedi zasebne lastnine, ne more uspeti, dokler se ljudje ne odvrnejo od načel in vrednot zahodne civilizacije. Izhajajoč iz tega je predlagal drugačno pot ali pot, ki vodi k diskreditiranju omenjenih vrednot oziroma ključnih ustanov (zlasti verskih in izobraževalnih ustanov), ki ustvarjajo javno mnenje in človekov vrednostni sistem, na njihovo mesto pa postavlja “vrednote” ter ustanove, ki bi izničile odpor ljudi do marksističnih projektov. Gramsci je tudi menil, da je pri uresničevanju marksističnih idej ključnega pomena, da se vero postavi v sfero materializma, saj bo to spremenilo način življenja, materialni svet pa se bo sčasoma tem spremembam prilagodil in prinesel nadvlado marksistične misli in kulture. Da bi se ta cilj lažje uresničil, je Gramsci predlagal javno poniževanje in smešenje vseh, ki bi se uprli marksizmu, češ da so umsko zaostali, nazadnjaški in podobno. V povezavi z uresničevanjem Gramscijevih smernic kaže omeniti tudi njegovega sodobnika Willija Münzenberga, ki je s svojim vohunskim in zarotniškim delovanjem ter vplivom bistveno pripomogel, da je marksizem dobil podporo med številnimi intelektualci, še posebej pa med tistimi, ki so bili naklonjeni Sovjetski zvezi in komunizmu.

Vir: https://casnik.si/po-sledeh-kulturnega-marksizma-1-del/