Vabljeni k branju prispevka Po sledeh kulturnega marksizma (2.del). Original prispevek je objavljen na tej povezavi.

K uveljavitvi in razširitvi kulturnega marksizma po svetu je veliko pripomogla tako imenovana frankfurtska šola, ki je bila ustanovljena leta 1923 v Nemčiji in je znana kot “tovarna” levih ideologij. Predstavniki te šole (ob njeni ustanovitvi so to bili predvsem Karl Marx, Georg W. F. Hegel in Sigmund Freud, kasneje pa so se jim pridružili še Max Horkheimer, Teodor Adorno, Erich Fromm in Herbert Marcuse, če omenim le nekatere izmed njih) so sledili osnovnim marksističnim postulatom, le da so razredni boj med kapitalisti in delavskim razredom prenesli na intelektualno raven oziroma na univerze in v medije, torej v celotno kulturno sfero ter ga po Gramscijevem receptu nadomestili z govorom o belopoltih zatiralcih in zatiranih manjšinah. Če postulate predstavnikov frankfurtske šole še nekoliko razširim in jih na kratko povzamem, so ti sloneli (ali slonijo) na treh izhodiščih, in sicer na uničenju vrednot zahodne civilizacije, na napadanju Katoliške cerkve in na razvrednotenju krščanske vere oziroma družine. Vsem, ki so temu nasprotovali, so predstavniki frankfurtske šole – ne enak način, kot se to dogaja s strani pripadnikov kulturnega marksizma tudi v današnjem času – pripisali fašistična in njemu sorodna nagnjenja. Denimo Teodor Adorno je v svoji knjigi Avtoritarna osebnost celo zapisal, da so za nastanek nacizma krive krščanske družine. Seveda gre za absurdno trditev, sploh pa ob dejstvu, da je nacizem nasprotoval krščanstvu, kot tudi zato, ker je nacizem ali nacionalsocializem – kot to pove že njegovo ime – nastal na isti ideološki podlagi kot kulturni marksizem.

Predstavniki frankfurtske šole so pri iskanju poti za uveljavitev marksistične misli uporabili koncept kritične teorije, ki jo je v knjigi Tradicionalna in kritična teorija vzpostavil Max Horkheimer. Bistvo omenjene teorije je kritiziranje in spreminjanje družbe kot celote. V ta namen so se tekom časa oblikovale tudi različne “osvoboditvene teorije”. Med njimi naj omenim predvsem teologijo osvoboditve ali teologijo tostranstva (ta temelji na imanentističnem pojmovanju sveta in na sekularizaciji krščanske vere), teorijo spolnosti (njen avtor je Herbert Marcuse in propagira hedonizem in panseksualizem, po katerem je pomemben le spolni užitek brez namena razmnoževanja), teorijo spola (vzpostavil jo je Erich Fromm in se nanaša na različne spolne odklone ter na svobodno izbiro spola) in teorijo zavisti (njen namen je spodbujanje revnih množic k sovraštvu do premožnih). V današnjem času lahko kritično teorijo prepoznamo v številnih feminističnih teorijah (v obliki sodobnega feminizma, protivojnih gibanj, gibanja za državljanske pravice in LGBT gibanja), v teoriji rase (v obliki gibanja Black Lives Matter), v kulturni teoriji (v obliki kontrakulture) in v medijski teoriji (v obliki lažnih novic in najrazličnejših manipulacij). Neomarksisti in levousmerjene politične stranke povezanost med izvajanjem navedenih teorij v praksi in njihovim siceršnjim delovanjem seveda zanikajo, saj bi morebitno priznanje razgalilo oziroma razkrilo njihove resnične namene ali cilje, ki jih pri svojem delovanju propagirajo ter želijo uresničiti.

V povezavi s frankfurtsko šolo pa je še posebej zanimivo to, da je nadaljnji razvoj kulturnega marksizma evuliral iz klasičnega boja za pravice delavcev v boj za pravice etničnih in drugih manjšin. V tem kontekstu je denimo domoljubje, nasprotovanje migracijam ali pa kritično mnenje o posameznih spolnih manjšinah moteče in jih je zato treba po prepričanju pripadnikov kulturnega marksizma izločiti iz nabora želenih pojavov v družbi. Enak koncept kulturnega marksizma se je zgodil tudi v Sloveniji, kljub temu, da se je po njeni osamosvojitvi zdelo, da je prišlo do preloma s komunizmom in njegovimi idejami. V akademski sferi so se ideje kulturnega marksizma namreč nemoteno razvijale naprej in danes lahko vidimo, kam nas je to pripeljalo oziroma da so ideje kulturnega marksizma prešle v šolstvo, kulturo, medije in predvsem v politiko. Če vzamem kot primer delovanje aktualne koalicije, se njena podpora kulturnemu marksizmu kaže tako, da želi uveljaviti kazenski pregon tistih, ki kritizirajo vse, kar ni v skladu z idejami sodobne levice in ogroža njihove ideološke temelje. Stranka Levica, sicer najmanjša, a najbolj radikalna stranka koalicije, pa skuša marksistične ideje vnašati celo v zakonodajo.

Če je pri klasičnem marksizmu šlo za konflikt med delom in kapitalom, gre pri kulturnem marksizmu za konflikt med naravo in kulturo. Predstavniki frankfurtske šole so namreč razvili teorijo, po kateri je narava nekaj, kar ne določa človeka, oziroma je človek tisti, ki določa samega sebe. V praksi to denimo pomeni, da se posamezna oseba lahko identificira vsak dan drugače – danes kot ženska, jutri kot moški, pojutrišnjem pa kot nekaj tretjega. Ne le navedeni, a tudi ta primer je še dodatni dokaz za trditev, da je temeljna lastnost kulturnega marksizma potvarjanje ali spreobračanje dejstev – da je resnica o “nečem” prav nasprotna od tistega, kar pripadniki kulturnega marksizma trdijo. V naravi kulturnega marksizma je, da relativizira in sovraži resnico, resničnost: slednje se izkazuje v sovraštvu do naravnih danosti, temeljev zahodne družbe in do vseh njegovih nasprotnikov, kot tudi v lažeh, ki jih pripadniki kulturnega marksizma uporabljajo pri svojem delovanju oziroma v tem, da nasprotnikom kulturnega marksizma očitajo in pripisujejo lastnosti, ki jih imajo sami (da denimo desnici pripisujejo populizem, lastni populizem pa zanikajo).

S tem, ko se je v središče neomarksistične ideje vgradilo konflikt med naravo in kulturo, so se začele na novo določati tudi človekove pravice. Med njimi tudi takšne, ki s človekovimi pravicami nimajo nobene zveze. Ena takšnih je denimo domnevna pravica istospolnih parov do posvojitve otrok drugih bioloških staršev. Protislovno tudi je, da pripadniki kulturnega marksizma po eni strani zavračajo vlogo narave pri določanju človeka, po drugi strani pa so goreči zagovorniki varovanja narave. Sicer pa so – tako kot že omenjeno potvarjanje dejstev – tudi protislovja in skrajnosti značilne za kulturni marksizem oziroma je slednji v mnogih primerih v nasprotju s samim seboj ali z lastnimi načeli. Kljub temu, da nasprotuje človekovi svobodi podpira denimo človekovo razuzdanost v spolnosti; kljub temu, da sovraži kapitalizem, podpira globalizacijo in nebrzdano potrošništvo. Navedena in druga protislovja (znotraj novodobnega marksizma) kažejo na to, da je “povezovanje nezdružljivega” žalitev človeškega razuma in zato brez prihodnosti.