Med 21. 3. in 23. 3. smo se, z ministranti in gospodom župnikom, v lastni režiji odpravili na romanje po poteh sv. Florijana, na Dunaj. Ogledali smo si pomembne kraje, po katerih je hodil naš zavetnik sv. Florijan, ob tem pa smo si ogledali še veliko drugih cerkva in znamenitosti. Tako je bilo to romanje v duhu 40letnice župnije ki jo obhajamo letos in lep uvod v praznovanje tega dogodka.

Ker se je na uradno vabilo za romanje po poteh sv. Florijana, ki je bilo sprva predvideno z agencijo Aritours, prijavilo premalo romarjev, smo bili primorani romanje odpovedati. Smo pa zato skupaj z ministranti in gospodom župnikom staknili glave in se odločili, da gremo na romanje v “lastni režiji” (sami) – tako smo si sami organizirali prevoz do Dunaja in nazaj, znamenitosti in pomembne kraje, ki so bili za nas romarje pomembni zaradi sv. Florijana, našega zavetnika.

Tako smo se na četrtek, 20. 3. ob 23.55, odpeljali z vlakom proti Dunaju, kamor smo prispeli na petek, malo pred 10. uro. Po hitri namestitvi v hostlu Pension Vienna Happymit, smo takoj vzeli pot pod noge in se odpravili z vlakom v nekaj ur oddaljeni Melk, natančno v mogočno benediktinsko opatijo, ki kraljuje na skalnatem pobočju nad Donavo. Začetki samostana segajo v 11. stol., današnjo podobo pa je pridobil v 18. stol. Melk slovi kot najpomembnejša stvaritev avstrijske baročne umetnosti. Tam smo obiskali tudi mogočno cerkev, ki prekipeva v sijajnem baroku: stropne freske, štukature, pozlačeni oltarji, mogočni barvni marmorni stebri, prižnica in orgle, vse to se zliva v eno samo simfonijo vrhunske umetnosti (spodaj na sliki). Nekaj časa smo se zadržali in pomolili pri Najsvetejšem, nato nas je pot vodila naprej proti Ennsu, kjer naj bi bil leta 304 umorjen sv. Florijan. Najprej smo obiskali cerkev sv. Lovrenca, v kateri imajo v daritvenem oltarju relikvije 40 mučencev, od tega tudi relikvijo sv. Florijana.

Sv. Florijan je želel pomagati štiridesetim kristjanom, ki so jih zajeli in zaprli v ječo. Ker je tudi sam priznal da je kristjan, so ga mučili, mu na vrat navezali težak kamen in ga na koncu vrgli v reko Enns, kjer je utonil (več o tem si lahko preberete tukaj: http://on.fb.me/1uPQY8a). Sam most, s katerega so v reko vrgli sv. Florijana smo iskali peš najmanj 2uri, na koncu je bil naš trud vendarle poplačan – bilo je vredno! Na mostu, kjer so ga pahnili v Enns, stoji lep križ, kjer smo pomolili, se priporočili sv. Florijanu, naredili skupinsko fotografijo in se odpravili na vlak.

Pot smo nadaljevali do Lintza, glavnega mesta Gornje Avstrije. Žal smo bili prepozni za ogled notranjosti mogočne katedrale Brezmadežnega spočetja. Sprehodili smo se po starem mestnem jedru, si privoščili vrček piva in se odpravili nazaj proti Dunaju in počitku naproti po napornem, a uspešnem dnevu. Dan smo zaključili s sv. mašo v našem hostlu.

V soboto smo čas namenili za ogled znamenitosti Dunaja. Najprej smo si praktično do potankosti ogledali prelepo cerkev sv. Karla, saj smo se povzpeli povsem pod vrh mogočne kupole. Zgradili so jo po naročilu Karla VI., da bi označili konec epidemije kuge leta 1713. Posvečena je svetniku Karlu Boromejskemu, ki je znan po svojem delu z žrtvami kuge v Italiji.

Pot nas je vodila naprej mimo znane Dunajske Opere proti grobnicam Habsburžanov, v kateri počivajo Marija Terezija, vladarica habsburških dežel, njen mož Franc I. Štefan, njun najstarejši sin Jožef  II. in vsi drugi veljaki tistega časa.

Nato smo si ogledali cerkev sv. Avguština pri nekdanji cesarski rezidenci Hofburg (v kateri se nahaja tudi muzej, Narodna knjižnica, Španska jahalna šola in urad avstrijskega predsednika), cerkev sv. Petra in še katedralo sv. Štefana, največjo arhitekturno znamenitost mesta. Ta je tudi najpomembnejša gotska stavba v Avstriji. Na prostoru, kjer sedaj stoji mogočna katedrala, so prej stale že tri romarske cerkve, od katerih so danes ostale samo Velika vrata (Riesentor) in Poganski stolp (Heidentürme).
Stolnica sv. Štefana je bila najprej zgrajena na ruševinah prejšnjih cerkva kot župnijska cerkev leta 1147. Skozi stoletja je bila večkrat prenovljena, leta 1511 pa je bila bolj temeljito spremenjena. Vse do danes pa je bila pod različnimi vladarji velikokrat povečana in prenovljena.

Popoldan smo obiskali cesarski dvorec Schönbrunn, ki sodi med najpomembnejše kulturne znamenitosti mesta. Mogočna in razkošno opremljena zgradba je bila v začetku 18. stol. dograjena po vzoru kraljeve palače v Versaillesu in je od leta 1996 zaradi svoje edinstvenosti na seznamu UNESCOVe svetovne kulturne dediščine. Anekdota pravi, da je Schönbrunn – »lep vodnjak« poimenoval cesar Matija, ki naj bi med lovom v gozdu naletel na kristalno čist izvir vode, s katero so pozneje oskrbovali tako grajske prostore kot vodnjake in poslopja v parku. Sprehodili smo se mimo palače, kjer sta nekoč prebivala tudi Marija Terezija in cesar Franc Jožef ter skozi velik park z mnogimi brezhibno urejenimi drevesi in cvetličnimi gredami, obkroženimi s širokimi in dolgimi alejami, ki vodijo do okrasnih ribnikov, vodnjakov ter številnih skulptur, ki upodabljajo heroje iz grške mitologije in rimske zgodovine.
Dan smo zaključili s sv. mašo v našem hostlu.

V nedeljo smo imeli še nekaj časa pred povratkom nazaj proti Ljubljani. Po jutranji sv. maši in okusnem zajtrku smo si šli ogledat Prater, najstarejši zabaviščni park.
Področje Praterja je odprto za javnost od leta 1766 in je bilo prvotno namenjeno oddihu, zato so se tam najprej pojavile taverne, kavarne, manjši klasični vrtiljaki, kegljišča in gugalnice. Leta 1895 so zgradili veliko kolo (Riesenrad), ki so se mu pridružili kabareti in gledališča, ulični umetniki ter karnevali – od takrat je Prater mesto za zabavo.

Šli smo tudi mimo parlamenta in mestne hiše in pot končali v stari gostilni Sod, kjer smo si privoščili pravi dunajski zrezek.

Sledil je povratek v hostel po prtljago in odhod proti železniški postaji, kjer smo imeli ob 16h dolgo vožnjo nazaj proti Ljubljani. Na vlaku smo potegnili črto pod celotnim romanjem po Dunaju: ogledali smo si več stvari, kot smo sprva pričakovali, v hostlu smo imeli odlično gospodinjo, ki nam je zjutraj pripravljala okusen zajtrk…in nekoliko so nas bolele noge – torej smo opravičili naziv romarjev. In še…ministranti smo imeli odličnega “vodnika” na tem romanju: gospoda župnika Boštjana, ki nam je o vsaki stvari znal povedati kaj zanimivega.

To je bil odličen in blagoslovljen uvod v predpripravo na praznovanje 40letnice župnije in za to smo Bogu hvaležni!

//zapisal Miha Bevk